Psi nam ves čas nekaj sporočajo. Nam ljudem in tudi psom, s to razliko, da je psom jezik poznan, jasen in ga upoštevajo, mi pa se ga moramo še naučiti, če želimo uspešno sobivati s psom. Z uspešnim sobivanjem mislim način, ki ustreza nam in je hkrati prijazen psu in ne zanemarja njegovih potreb.
Tihi jezik psov je telesna govorica, najpomembnejši so miritveni signali. V tem članku jih bomo podrobneje spoznali, tako da boste lahko hitreje prepoznavali trenutke, ko je vašemu psu neprijetno in preprečili eskaliranje pasje govorice. Psi so v določenih situacijah, ko njihovega jezika ne upoštevamo in ignoriramo miritvene signale, primorani poseči po jasnejši obliki komunikacije npr. šavsanje ali ugriz.
Noben ugriz ne pride kot strela z jasnega, ampak je pred njim veliko opozorilnih znakov, ki smo jih, če nas je ta presenetil, popolnoma spregledali.
Včasih so ljudje živeli tesneje s psi in jim je bilo bolj jasno kako se obnašati okrog psov. Vedeli so kaj se zgodi, če ne upoštevaš pasje govorice, vsak otrok je vedel kaj se zgodi če drezaš v spečega psa in ni jih bilo treba posebej učiti pasjega jezika.
Psi so, kot njihovi predniki, po naravi krdelne živali. Navajeni so skupnega življenja v večjih ali manjših družinah, v sodobnem času to pomeni življenja v človeških in pasje-človeških družinah. Sobivanja so se že volkovi naučili s sodelovanjem, za sodelovanje pa je nujno potrebne neka oblika komunikacije. Volkovi imajo razvit kompleksen sistem telesne in glasovne komunikacije s pomočjo katere lahko sodelujejo, se izogibajo konfliktom in skupaj ulovijo plen. En volk sam ne more ujeti srne, deseterica usklajenih volkov pa brez težav. V volčjem krdelu je skupnost na prvem mestu; mlajši se učijo od starejših osnov skupnosti in sobivanja. Volkovi so mojstri sodelovanja, so pravi “team playerji”.
Naši psi so potomci volkov, zato so nekaj dediščine prinesli s seboj, med drugim tudi telesno govorico in sposobnost sodelovanja. Tudi psi so krasni “team playerji”, kar lahko vidimo v neverjetni povezavi med psom in človekom pri pasjih športih npr. delo z nosom, agility, mantrailing, … V dobrem odnosu med človekom in psom gre vedno za sodelovanje, ne enosmerno ukazovanje.
Najboljši “šepetalec psom” je po mojem mnenju tisti, ki ne govori. Ne ukazuje, ne komandira in se ne boji nikakršne nadvlade psa. Namesto tega sodeluje s psom, razume njegov jezik in uspešno sobiva s psom.
Kot volkovi tudi naši psi niso navajeni samotnega življenja, najraje so obkroženi s svojimi ljudmi, s svojim “krdelom”, ki mu pripadajo (ponovno poudarjam, da v tem krdelu ne velja hierarhija, ampak sodelovanje). Prav zato je ločitvena tesnoba lahko velik problem, saj moramo psa na samoto navaditi postopoma. Najbolj naravna jim je pripadnost skupini, tega jih ni treba posebej učiti in zaradi tega tako uspešno živijo z nami. Pod pogojem, da prepoznamo njihov jezik in ga upoštevamo.
Kako torej psi govorijo? Kaj je ta tihi jezik psov?
Psi govorijo s širokim spektrom telesne govorice in zvokov (lajanje, cviljenje, tuljenje, renčanje, …) ter z gestami (npr. drezanje z glavo, tačko, lizanje, držanje roke, da preprečijo kakšno dejanje, …). Govorijo pa tudi z miritvenimi signali, ki so glavna tema tega članka.
Miritveni signali so znaki s katerimi psi sporočajo svetu več stvari:
Vsi pri uporabljajo miritvne signale, mladi stari, veliki majhni, in uporabljajo jih od prvega dne starosti. Miritvene signale pa ne uporabljajo samo psi, ampak vsi sesalci (tudi ljudje) in jo tudi vsi razumejo. Zdi se kot da smo samo ljudje pozabili na telesno govorico, ker preveč govorimo in zraven pozabimo gledati.
Tudi psi veliko gledajo in gledanje jim je treba omogočiti. Z ovratnico, cukanjem, naglavnim haltijem in podobnimi pripomočki jim onemogočimo gledanje drugih psov in neželeno vedenje, ki ga skušamo odpraviti, povečujemo. Najmanj jih pri gledanju in komuniciranju z drugimi psi ovira H oprsnica (primer: https://www.dogovital.com/izdelek/navadna-h-oprsnica/ ), pripeta na daljši (vsaj 5-metrski) povodec.
Če želimo uspešno sobivati s svojim psom, razumeti njegovo govorico in delati s psi, je prvi korak poznavanje tihega jezika psov, še posebej miritvenih signalov. Ti so včasih tako kratki in subtilni, da jih komaj opazimo, vendar jih psi vedno opazijo (čeprav jih ne upoštevajo vedno). Na miritveni signal se drug pes pogosto odzove z miritvenim signalom in tako da vedeti, da ne želi konflikta.
Predstavila bom 10 najpogostejših miritvenih signalov, s katerimi boste boljše razumeli svoje pse. A ni na koncu vse kar lastnik psa želi razumeti to, kako se njegov pes počuti?
Najpogostejši miritveni signal, ki pa ga najpogosteje spregledamo. Nedvomno vam ga je pes že pokazal, npr. ko ste ga poskusili fotografirati, objemati (psi načelome ne marajo objemov!), ko se mu je frontalno približeval nepoznan pes, … Z obračanjem glave psi preprečujejo konflikt, pokažejo svojo nelagodje v situaciji, lahko pa tudi pokažejo plašnemu psu, da mu nič nočejo in je srečanje takoj bolj sproščeno.
Kadar obračanje glave “ne deluje”, mora pes eskalirati in biti bolj očiten v svoji komunikaciji. To se ponavadi dogaja v stikih z mladiči, nesocializiranimi psi ali ljudmi. Takrat pes obrne celo telo proč od vira nelagodja. (Več v 4. miritvenem signalu).
Naučiti se moramo opazovati svojega psa in ga spraviti iz nelagodne situacije, če se zgodi, da drug pes ali človek ne upošteva miritvenega signala. Bodite en dan od jutra do večera pozorni kolikokrat v komunikaciji z vami ali drugim psom vaš pes obrne glavo. Nad številko boste presenečeni, samo to povem.
Drugi najpogostejši miritveni signal. Pogosto se zgodi tako hitro, da ga ljudje niti ne opazimo. Ponavadi se zgodi, ko je psu neprijetno, npr. Če ga silimo v nek trik ali vedenje, ki ga spravlja v nelagodje. Veliko trikov ni prijetnig za pse, samo nam so zabavni. Opazujmo kdaj je psu neprijetno in upoštevajmo njegove tihe besede.
Za trening lahko opazujete pasjo šolo polno “zabavnih” trikcev in videli boste čudovite primerke stotine miritvenih signalov, tudi oblizovanje. Ali pa posebno pozornost posvetite opazovanju psa, ko je pri veterinarju, ko mu strižete kremplje ali čistite ušesa.
Zehanje je prvi miritveni signal, mladički ga kažejo že prve dni, ko imajo razvito zgolj kontrolo ust. Pasji mladički zehajo, ko jih dvignemo v naročje ali ko je preveč hrupno. V teh primerih zehanje ni refleks, ampak miritveni signal.
Psi obrnejo hrbet drugemu psu, če je preveč živahen, jih plaši ali spravlja v zadrego. Z obračanjem telesa deloma ali v celoti proč, pomirjajo situacijo in nakazujejo, da ne želijo stopnjevati druženja.
Ta miritveni signal lahko uporabljamo tudi ljudje; da psu obrnemo bok ali hrbet, koga spoznavamo. Lahko tudi počepnemo, da delujemo za nervoznega psa še manj grozeči. Če želite preprečiti skok veselega psa na vas, mu obrnit hrbet še preden pride do vas. S tem boste najlažje kontrolirali situacijo in jasno sporočali psu, da tega ne želite. Poskusite, obljubim da deluje veliko boljše kot kričanje “ne, ne, pusti”.
Mežikanje težje opazimo, ker pasjih oči pogosto ne vidimo dobro. Zanimivo pa je, da psi VEDNO opazijo mežikanje drugega psa. Ta miritveni signal lahko uporabimo sebi v prid, ko želimo umiriti nepoznanega psa.
Nedvomno ste že videli igrive priklone mladih psov, ki deluje kot povabilo k igri. V situacijah, ko se psa spoznavata pa gre za miritveni signal, pogosto ga vidimo v kombinaciji z obračanjem glave. Psom je povsem jasno kdaj je priklon povabilo k igri, kdaj pa miritveni signal. Mi smo tisti, ki se moramo še naučiti razlike.
Zamrznitev ali “freezing” je zelo močan signal, pogosto spregledan ali zamenjan za vdanost. Pes zamrzne tako da obstane v enem položaju, stoje, sede ali leže. Sporoča nam, da ni prepričan kaj naj stori. Najboljše je takemu psu ponuditi več osebnega prostora in kak miritveni signal, da se ponovno sprosti.
Pogosto psi ob srečanju z drugim psom, ki jim deluje grozeče, zamrznejo in počakajo v istem položajo dokler se situacija ne umiri.
Gre za enega najmočnejših miritvenih signalov, ki takoj učinkuje. Pogosto ga uporabljajo odrasli psi okrog preveč vsiljivih mladičev, da jih s tem umirijo. Za miritveni signal gre SAMO kadar ga pes naredi sam od sebe, ne pod ukazom “sedi” ali “prostor”. Nobeno naučeno vedenje ni izražanje pasjega jezika.
Vohanje tal ali spuščanje glave k tlom je pogost miritveni signal, ki nakazuje ne nesigurnost. Psi pogosto vohajo, je del naravnega vedenja, ampak kadar pred njimi stoji velik, nepoznan pes, je vohanj nedvomno miritveni signal. Opazuj svojega psa kdaj v nenavadnih trenutkih začne vohati tla (ob srečanju z drugim psom, pred vhodom v veterinarsko ambulanto, sredi vajine igre, …).
Psi se drug drugemu praviloma vedno približujejo v loku, ne v ravni črti frontalno. Slednje je v pasjem svetu razumljeno kot neprimerno vedenje in lahko vodi v prepir. “Zdravo” spoznavanje dveh stabilnih psov se vedno začne s hojo v loku, ovohavanjem, izmenjavo parih “tihih besed”. Psi, ki se srečujejo na napetem povodcu in ovratnici, se zaradi uporabe opreme srečujejo frontalno, skoraj nos v nos in težje komunicirajo drug z drugim. Taka srečanja imajo visok potencial, da vodijo v prepir med psi.
Namesto ovratnice in fleksija ali kratkega povodca, priporočam psu prijazno oprsnico in daljši povodec. Tako bo pes lahko nemoteno komuniciral s svojim telesom in imel bolj sproščene stike z drugimi psi.
Tule je vizualni prikaz najpogostejših 10 miritvenih znakov.
Priporočam, da posnamete svojega psa v interakciji z drugimi psi in ljudmi in poskusite najti čimveč miritvenih signalov. Dogajajo se v vsakdanji interakciji, ni treba da je psu zelo stresna situacija kot npr. obisk veterinarja. Samo z načrtno vajo jih bosta začeli redno prepoznavati še preden bo pes eskaliral in postajal glasnejši v svoji tihi komunikaciji.
Zjutraj se zbudiš, si že navsezgodaj zjutraj slabe volje in nergajoče okrcaš psa, da se ti umakne s poti. Pes na hitro obrne glavo in si oblizne nos. Oblečeš se in prikobacaš do vrat, ko pes že navdušeno nabira kroge pred teboj in komaj čaka, da gresta ven. Ostro ukažeš “SEDI”, pes v nelagodju tik preden se usede zazeha. Ko se sprehajata, pes navdušeno vleče v vse smeri, zato nervozno cukneš na povodcu, v tistem pa ti pes obrne hrbet in potisne smrček k tlom. V pasjem parku ga spustiš in začne tekati, a kaj hitro te ura opomni, da je že pozno in morata domov. Rahlo živčno že kličeš njegovo ime, a on se približuje počasi in v rahlem loku. Ker se ti zdi, da to počne nalašč, ga če glasneje pokličeš. Takrat obrne glavo, začne vohati tla in gleda proč od tebe. Ko končno pride, ga okaraš, pes pa začne zehati in obračati glavo proč.
Čisto običajen sprehod ali tisoč razlogov, da s psom nimata tako dobrega odnosa kot bi ga lahko imela?
Prepoznavanje pasje govorice je pomembno za vse lastnike psov, ki si želijo boljše razumeti kaj njihov pes misli in izboljšati odnos z njim. Še posebej ključno pa je pri vseh, ki delajo s psi v zavetiščih, pasjih šolah, nameščajo zapuščene pse ali jih lovijo na terenu. Takega človeka noben pes ne preseneti več, saj se nobeno vedenje ne pojavi kot strela z jasnega. V komunikaciji s psom imamo vedno izbiro ali bomo do psa grozeči ali prijetni. Ni potrebe po krepljenju dominance, prevlade ali čemurkoli, potreba je samo po poglobljenem razumevanju, ki omogoči sodelovanje med psom in človekom.
Zgodi se, da tudi psi potrebujejo pomoč pri telesni govorici, ki so jo zaradi premalo ali slabih izkušenj s psi zanemarili. Takim psom pomaga varno druženje s stabilnimi psi, opazovanje pasje govorice v sproščenem okolju in čimveč pozitivnih izkušenj s psi. Nabirate jih lahko na vodenih skupinskih Šnof sprehodih.
