Starejši psi so v zavetišču pogosto spregledani, nekateri nove priložnosti za življenje nikoli ne dočakaj. Mnogi v njihovih očeh vidijo samo še iztekajoč čas, ne pa tudi ur, dni in let veselja, ki ga nudijo.
Veliko ljudi si želi psa, razmišljajo o posvojitvi mladiča, pozabijo pa da pasji mladiček prinaša tudi učenje sobne čistoče, neprespane noči, pasjo šolo, obdobja grizenja, plašnosti in razvoja, tako karakternega kot fiziološkega. Odrasel ali starejši pes vse to že obvlada, je vajen sobne čistoče in ima že izoblikovan karakter, zato je za večino ljudi, sploh tiste, ki imajo natrpan urnik ali pa so sami v starejših letih, veliko primernejša in lažja izbira od mladiča.
V tej objavi bi rada skozi dve krasni zgodbi in 10 razlogov (če jih boste na koncu še potrebovali), predstavila prednosti posvojitve starejšega psa. Kdo ve, morda pa bo zato kakšen pasji senior dobil nov dom in zavetišče ne bo njegova zadnja postaja.
Zgodba 15-letne Pivi in 13-letnega Rona se konča in hkrati začne v Zavetišču Ljubljana, kjer sta se znašla iz različnih vzrokov: Pivi je bila predana ob odhodu lastnika v dom za ostarele, Ron pa je bil odvzet iz slabih razmer.
Pivi je v 2020 posvojila srčna posvojiteljica Inja, Rona pa izredno razumevajoča Ana. Obe sta se strinjali in odgovorili na nekaj vprašanj o njuni izkušnji posvojitve pasjega seniorja.
Tule lahko na hitro skočiš do intervjujev:
Še preden pa se potopimo v srečni zgodbi, bi rada strnila 10 razlogov zakaj se splača vsaj premisliti, če ne kar odločiti za posvojitev starejšega psa:
Starejši pes ni vrečka presenečenja, načeloma poznaš njegove osebnostne lastnosti in pretekle izkušnje. Njegov karakter bo ostal stabilen, ne bo se več korenito spreminjal.
Ne potrebujejo toliko gibanja kot mlad pes, zato se lažje prilagodijo umirjenem življenjskem slogu. Ker večino dneva prespijo, so idealni sopotniki starejšim psom ali ljudem, ki veliko časa preživijo v službi.
V kolikor nimajo težav z ločitveno tesnobo, starejši psi z lahkoto počakajo sami doma, medtem ko ste v službi. Za razliko od mladičev, ki za normalen razvoj potrebujejo družbo.
Načeloma so starejši psi že naučeni osnov lepega vedenja, nekateri iz prejšnjega doma prinesejo tudi znanje kakšnega trikca, zato posebne pozornost temu ni potrebna. Redko uničujejo kot se to rado dogaja pri mladih psih.
Njihova umirjena energija se zdi, da deluje prav terapevtsko. S posvojitvijo seniorja, boste dobili umirjenega in modrega prijatelja, ki je že marsikaj doživel.
Skoraj vsem starejšim psom je jasen koncept sobne čistoče in so vajeni notranjega bivanja. Prav zato se ponavadi takoj vklopijo v ritem novega doma.
Stare pse se da še marsičesa naučiti, samo čas jim je treba dati. In primerno nagrado 😊
Neželena vedenja so velikokrat povezana z odvečno energijo in frustracije, povezane z njo in v starosti pogosto izzvenijo. Mnogim prej reaktivnim psom se na stara leta na druge pse ne da več reagirati.
Kljub starosti, se hitro prilagodijo novemu okolju in sprejmejo novo rutino.
S posvojitvijo daš priložnost starejšemu psu, ki so pogosto spregledani in doma niti ne dočakajo.
Seveda je posvojitev starejšega psa svojevrstna odgovornost, ki lahko prinese starostne težave, višje veterinarske stroške in konec koncev skrajšan skupni čas s posvojencem. Naj pa te skrbi ne bojo razlog, da je zavetišče njihova zadnja postaja in se zanje nihče ne odloči.
Skupno pot sta začeli avgusta 2020, ko je Inja posvojila takrat 15-letno Pivi iz Zavetišča Ljubljana. Pivi je bila nekaj mesecev pred tem predana v zavetišče zaradi smrti lastnika in je bila v zavetišču nekoliko zmedena zaradi menjave okolja in vsega, česar je bila vajena. Na srečo je v njeno življenje vstopila Inja, preberi si več o njunih začetkih in dogodivščinah:
Pivi je z mano od avgusta 2020. Prvič sem jo opazila v objavi na portalu Pes moj prijatelj in seveda mi je v oči najprej padla njena starost; pri 15ih letih se je znašla v Zavetišču Ljubljana. Pred tem pravzaprav nisem resno razmišljala o posvojitvi psa, kljub temu pa redno spremljam zgodbe na družbenih omrežjih. Objavo sem nato delila s svojimi starši, saj sem vedela, da so oni tisti, ki bi skrbeli zanjo, ko sem jaz v službi ali na dopustu. Po tedenskem dogovarjanju z očetom, ki je načeloma proti živalim v stanovanju, sem dosegla dogovor, da jo lahko pripeljem, če bo izključno pri meni. S starši namreč živimo v isti hiši, v dveh ločenih stanovanjih. In tako sva se 19. avgusta s Pivi iz Ljubljane vozili proti Štajerski.
Pivi je potrebovala kar nekaj časa, da se je privadila na novo okolje. V tem času so se pojavile tudi nekatere zdravstvene težave, povezane s stresom. V nasprotju z njo pa se je nam že od prvega dne zdelo, kot da je z nami že od nekdaj. Na psa s tako krasnim karakterjem se hitro navežeš. Tudi očeta je hitro ovila okoli prsta, in po 10 dneh je že skakljala po njunem stanovanju 😊
O njeni preteklosti ne vem veliko. Ob posvojitvi sem izvedela katere zdravstvene težave ima in da je prestala operacijo cist na mehurju, nimam pa informacij o njenem življenju pred tem. V zavetišču naj bi se znašla, ker je njen lastnik odšel v dom za starejše občane.
Imam obe izkušnji, posvojitev pasjega mladička in sedaj posvojitev starejšega psa. Lahko rečem, da je s Pivi neprimerljivo manj dela, kot ga je bilo z mladičkom. Že ob prvem obisku v zavetišču sem videla, da je psička lepo vzgojena in da se razume z drugimi živalmi. Ima čudovit karakter in vsak dan me preseneča s svojo modrostjo.
Prvi meseci so bili sicer kar težavni, saj nismo uspeli ugotoviti kaj povzroča njene zdravstvene težave, preiskave pa niso ničesar pokazale. Takrat me je zbujala večkrat na noč, bila je zelo nemirna, pogosto je imela diarejo, slabosti z bruhanjem in lahko si predstavljate, da je bilo to psihično precej naporno in neprespano obdobje. Z veterinarji smo potem prišli do sklepa, da so težave povezane s stresom zaradi menjave okolja in so po nekem času tudi izzvenele.
Še v času bivanja v zavetišču, je bila operirana na mehurju, zdaj jemlje zdravila zaradi inkontinence, ki ji popolnoma pomagajo. Sicer pa Pivi zelo slabo sliši, vendar smo se navadili drugačne komunikacije in se odziva na določene kretnje, je pa nikoli ne spuščam s povodca, saj je ne bi mogla priklicati nazaj. Previdna sem tudi, da me vedno vidi, ko grem iz prostora, za vogal hiše ali od doma brez nje, da me ne išče.
Kot sem omenila, so se ji ob prihodu v naš dom začele pojavljati druge zdravstvene težave, povezane s stresom. Vsaj dva meseca je imela ponavljajočo diarejo, veliko je bruhala, zavračala hrano in posledično je imela tudi manj energije. Pojavljale so se nočne more in zbujala se je vsa zadihana. Potrebnih je bilo kar nekaj obiskov veterinarja, prejemala je injekcije proti slabosti, naredili so kar nekaj preiskav krvi in blata, vendar so bili izvidi vedno brez posebnosti. Na koncu pa so ji diagnosticirali gastritis. V tem času nam je uspelo najti ustrezno hrano in identificirati živila, ki ji povzročajo težave z želodcem in črevesjem, tako da je trenutno stanje stabilizirano. Starejši psi imajo daljšo dobo okrevanja, zato je pomembno, da smo potrpežljivi in ne obupamo.
Pred posvojitvijo je prav, da razmislite koliko časa in truda ste pripravljeni vložiti v vzgojo in ali pes, ki ga želite posvojiti karakterno in vedenjsko ustreza vašim željam in življenjskemu stilu. Meni je bilo pomembno, da je pes lepo vodljiv na povodcu in da se razume z drugimi živalmi, saj zaradi trenutne življenjske situacije nisem dovolj doma, da bi se lahko korektno in temeljito ukvarjala s prevzgojo.
Starejši psi so načeloma mirnejši, manj energični, več časa spijo, vseeno pa ne smemo pozabiti, da prav tako potrebujejo pozornost. Večkrat slišim, da so s starejšimi psi preveliki stroški. S tem se ne strinjam, saj niso nič manjši, če posvojite mladička. Tudi on bo enkrat zakorakal v jesen svojega življenja in skoraj zagotovo se bo pojavila kakšna zdravstvena težava, ne nazadnje se lahko pojavi že v mlajših letih.
Najraje imam vikende, ko ji lahko posvetim veliko časa. Ko se Pivi zbudi, greva na krajši sprehod. Prvih nekaj mesecev se je zbujala okoli 6. ure, zadnje čase pa podaljšuje do 8. ure. Po sprehodu greva na vrt, sledi zajtrk, kmalu za tem pa je na vrsti malo daljši sprehod, kamor se odpeljeva z avtom. Če tega ni, postane doma precej nemirna in sitna. Še vedno ne vem ali ji več pomeni vožnja z avtomobilom do lokacije ali dejanski sprehod:). Popoldneve običajno predrema ali pa hodi od enega do drugega družinskega člana in s tačko prosi za nekaj pozornosti. Obožuje cartanje! Če ima dovolj energije in pokaže interes greva še malo na svež zrak. Po večerji je na vrsti še zadnji sprehod, pred spanjem pa ji namenim nekaj minut za masažo.
Poudariti moram, da najini sprehodi niso dolgi, so pa zamudni, saj psička hodi precej počasi, poleg tega ji običajno pustim, da uporablja svoj nos, kar pomeni, da se ustaviva pri vsakem stebričku, grmičku in lužici, to pa sprehod časovno precej podaljša.
Zelo rada se vozi z avtom, zato jo večinoma vzamem vedno sabo, tudi če grem v trgovino. Opazili smo, da se v avtu počuti bolje, kot pa če sama čaka doma.
Potrebuje zdravila proti uhajanju urina, zaradi gastritisa pa pazim tudi na prehrano, saj ji določena živila ne ustrezajo. Ne potrebuje posebne oskrbe, sem pa vedno pozorna na njeno obnašanje, predvsem na upad energije, takrat ima namreč rada mir in najraje prespi večino dneva. To se ponavadi zgodi, kadar zunaj dežuje ali pa kadar se ponovijo želodčne težave.
Izkušnja s Pivi je zame izjemno pozitivna in zagotovo bi se ponovno odločila za posvojitev starejšega psa. ˝Starčki˝ imajo izoblikovan karakter in hitro lahko ocenimo, če ustrezamo drug drugemu.
Nenehno me preseneča. Kako pogumno gre vedno znova k veterinarju, kako dobro sprejema nove ljudi in neznance vedno prepriča, da ji namenijo nekaj trenutkov pozornosti, kako jasno pokaže kaj želi. Preseneča me tudi s svojo energijo, ko neumorno teče in laja za žogicami. Vedno pa me preseneti z glasnih in dolgim laježem, kadar se vrnem domov. Nikoli me ne pozabi okregati.
Ron je bil iz prejšnjega doma odvzet s strani inšpekcije. Prišel je s statusom nevarnega psa, akr pomeni, da je v prejšnjem domu ugriznil (psa ali pa človeka). Ob prihodu v zavetišče je bil plašen, še posebej okrog novih ljudi, vendar se je nas sprehajalcev hitro navadil in pokazal svoj ljuevč karakter. V zavetišču je ostal spregledan kar lep čas, najverjetneje svojega nesrečnega statusa, zadržanega karakterja in velikosti
Imel je veliko srečo, ko ga je 2020 posvojila Ana. Življenje se mu je obrnilo na glavo na najboljši možen način.
Ron je v našo družino prišel čisto slučajno. Nikoli nismo razmišljali o posvojitvi starejšega psa. Pravzaprav smo bili mnenja, da za psa nimamo časa, da ne bomo nikamor mogli, če bomo imeli psa,…. No, izkazalo se je popolnoma drugače, čas si najdemo, tudi povsod gre z nami, pa je velik pes. Z nami hodi tudi z avtodomom, kjer se res dobro počuti 😉
Sicer imam sama možnost, da ga vozim v službo, tako da je skoraj vsak dan z mano.
Nad Ronom smo navdušeni vsi, pravzaprav nas je še bolj povezal, saj sedaj hodimo na sprehode kar vsi člani družine skupaj. Prej je bilo to bolj poredko.
O njegovi preteklosti vemo samo to, da naj bi bil odvzet iz slabih razmer. Kuža naj bi bil na verigi, v zavetišče je prišel v slabem stanju. Ima pa tudi status nevarnega psa, ne vemo zakaj, vendar skoraj ne verjamem da bi ga lahko dobil po lastni krivdi, saj je to eno najbolj prijazno bitje, kar smo jih uspeli spoznati. Želeli bi si več vedeti o tem, kaj se mu je dogajalo v življenju.
Z Ronom dela ni veliko. Vsak teden ga je treba razčesat, dlaka mu skoraj ne odpada. 1x na dan gremo na sprehod za cca 45 min in 3x-4x za 15 minut. Zanj je to kar dovolj, saj je seniorček.
Od začetka smo imeli nekaj težav , predvsem s hrano. Smo morali dati zkozi kuro s hipoalergeno hrano, sedaj ima tudi posebne brikete, ampak se je sestavil 😉
Naj se ne bojijo. Ni nič takega, res pa je, da nikoli ne veš na kakšnega psa naletiš. Z Ronom res ni težav ( vedenjskih), zato nam je verjetno lažje.
Ron veliko spi. Z mano gre zjutraj v službo, prej ga peljem na krajši sprehod. Med delovnikom ga peljem še enkrat, potem ga mož pride iskat ob 14 uri, da gre z njim domov. Popoldan ima še en kratek sprehod in enega cca 40 minutnega. Vmes pa spi 😉
Ne. Pa to ne zato, ker ne bi hoteli pomagati starejšemu kužku. Enostavno bi želeli, da bi bil kuža z nami dolgo časa, pri Ronu pa ne vemo koliko časa ga bomo lahko imeli radi. Tega se vsi v družini bojimo, da bi nas prekmalu zapustil. 😔
Predvsem nas je presenetil s svojo prijaznostjo in nezahtevnostjo.Preprosto rad ima vse ljudi 😉
Če ste se v zgornjih izkušnjah Inje in Ane našli in bi ponudili dom pasjemu starčku, obiščite lokalno zavetišče ali se pozanimajte pri društvih, ki iščejo domove psom in polepšajte jesen življenja enemu izmed ostarelih psov.
Priporočam Zavod Muri, ki se v zadnjem času osredotočajo na oddajo starejših psov, ki v zavetišču prepogosto ostajajo spregledani.
