Veliko ljudi si želi pridnega psa, potem pa ga vpišejo v malo šolo, kjer ga naučijo sedi, lezi in tačko, tam pa se njihovo ukvarjanje s psom počasi konča. Na koncu so nezadovoljni, ker imajo psa, ki sicer zna nekaj osnovnih trikov, še vedno pa vsakič laja na avte in skače na obiske. Tudi v zavetišču opažam vedno več psov s katerimi so se prejšnji lastniki ukvarjali, jih naučili nekaj trikov, vzrok za predajo v zavetišče pa je bilo še vseeno nemogoče obnašanje (ponavadi gre za nesocializirane, plašne in posledično reaktivne pse).
Dejstvo je, da vsak lahko nauči psa nekaj zabavnih trikov, težje pa je razumeti vzrok njihovih vedenjskih vzorcev in odpravljanje nezaželjenih vedenj.
Kako se lotiti ukvarjanja s psom, da bo moj pes postal priden? Ali je morda že priden, tudi če ne zna dati tačke in se vrteti na okrog svoje osi? Kakšne pristope učenja sploh poznamo? In kaj navsezadnje sploh pomeni priden pes?
Da se ne zataknemo pri osnovah, bom prvo objavo na blogu posvetila razdelavi koncepta pridnega psa in tisočerih pomenov, ki lahko stojijo za njim.
V najširšem pomenu besede je šolanje učenje izvajanja vedênja, ki ga sproži določen (priučen) dražljaj. Gre za proces povezave nekega sprožilca npr. besede, z vedenjem. Že pred 200 leti je filozof John Locke učenje opisal kot asociacijo, kjer gre za miselno povezovanje dogodkov, ki se zgodijo v nekem zaporedju.
Preden se odločite za šolanje vašega psa, se morate vprašati kaj bo temelj vašega pristopa (ali pristopa pasje šole, ki jo izberete). Metod učenja, ki vodijo do želenega rezultata je toliko, kolikor je ljudi, ki o tem razmišljajo pa še kakšen za povrh. Sisteme šolanja se morda zdi težko evaluirati, saj jih je večina zelo podobno učinkovitih, tako na strani pozitivne motivacije, kot na strani šolanja z averzivnimi metodami.
Na kratko o omenjenih metodah; pozitivna motivacija krepi željena vedenja z nagrado, ignorira pa neželjena, medtem ko averzivne metode s pomočjo kaznovanja skušajo ugašati neželjena vedenja in izvabiti želena vedenja. Obstajajo pa tudi mešanice obeh in še kakšen hibrid česa tretjega.
Moje mnenje je, da averzivne tehnike niso potrebne, pogosto so popolnoma neprimerne tako pri šolanju, kot pri prevzgoji psov. Na dolgi rok povzročijo več škode kot koristi in so največkrat uporabljene zaradi pomanjkanja znanja (vam “poči živec” oziroma ne razumete zakaj pes nekaj počne) ali pa v želji po hitrih rezultatih. Kadar delujejo, delujejo zato, ker psu povzročajo bolečino, ki se ji logično skuša izogniri. Ampak ali res želite krhati odnos z vašim psom in zanj v končni fazi predstavljati vir nelagodja?
Zaradi zgoraj naštetega in številnih znanstvenih raziskav, ki podpirajo šolanje s pozitivno motivacijo, sem pristaš psu prijaznega pristopa.
Psi se učijo z asociiranjem med dogodki in njihovimi posledicami oz. med dogodki in čustvenimi odzivi nanje. Takemu najosnovnejšemu načinu učenja pravimo klasično pogojevanje (‘pogojevanje’ je v psihološkem žargonu beseda za učenje, ‘klasično’ pa zato, ker je bila to prva znanstveno preučena oblika učenja).
Klasično pogojevanje je prvi sistematično raziskal ruski psiholog in fiziolog Ivan Petrovič Pavlov s svojim znanim poskusom z zvončkom in hrano. Preko ponovitev zaporedja ‘zvonček-hrana’, je za psa prej nepomemben dražljaj zvončka zdaj sprožil samodejen odziv pričakovanja hrane in posledično slinjenja. Do te ugotovitve naj bi prišel tekom raziskovanja pasjih prebavil in zapisal, da so se psi v resnici slinili že ob pogledu na bele halje laborantov, ki so jih hranili. Pavlove metode so bile sicer izredno krute, psi so bili zanj tako rekoč stroji za obdelovanje dražljajev iz okolja in pogosto eksperimentov niso preživeli.
Ključen moment klasičnega pogojevanja je naučen sprožilec, ki sproži čustveno stanje. To čustveno stanje pa ni vedno pozitivno, kot kaže en od (spet neetičnih) eksperimentov Johna Watsona, poznan pod imenom Mali Albert. Tekom eksperimenta je Watson dojenčku pokazal belo podgano, ob kateri Albert sprva ni imel nobenega odziva, ni se je bal. Kasneje je vsakič, ko mu je pokazal podgano, glasno ropotal z železnimi palicami, dokler se ni Albert začel jokati. Sčasoma je Alberta v jok spravila že slika bele podgane ali katerakoli plišasta bela igrača. Spet je šlo za pogojen odziv, tokrat strahu, ki ga je mali Albert povezal s prisotnostjo bele podgane.
Zakaj toliko o klasičnem pogojevanju?
Ker je ravno to razlog, zakaj učenje s pozitivno motivacijo bolje deluje in gradi tesnejšo vez med človekom in psom kot metode, ki temeljijo na prepovedi in kazni. Vsakič ko psa nagradite in mu pred šnoflo pomolite hrano, krepite sekvenco ‘ti-hrana-prijeten občutek’. Tudi, če je timing nagrade rahlo zamujen ali ne veste še dovolj o šolanju, je nemogoče, da bi psu škodili. Zakaj? Ker še vedno potrjujete čustven odziv psa ‘pogled nate-prijeten občutek’. Obratno pa pri averzivnih metodah pes lahko sčasoma pogled nate ali svojo opremo povezuje z nelagodjem in bolečino. Če vsaj malo poznate pasjo telesno govorico in miritvene signale, lahko vidite kateri pes dela vaje poslušnosti iz čistega veselja in želje po sodelovanju s človekom, kateri pa iz čiste nuje.
Šolan pes je pes, ki je poslušen in zanesljivo izvaja vaje, ki jih izda vodnik. Pes ima močen fokus na vodnika in čaka na navodila.
Če delamo na psu prijazen način, pa bo šolan pes vse vaje počel ne samo zanesljivo, ampak tudi z največjim veseljem. Takim pristnim, ki ga prepoznaš na daleč in se ga ne da priučiti 🙂
Bivša zavetiščarka Fani
Foto: Nika Bergant
Cilj šolanja načeloma ni reševanje vedenjskih težav.
Sigurno ste že doživeli, da ste poklicali psa—odpoklic ste prej že trenirali—ampak vas pes ignorira, ker je osredotočen na drugega psa v daljavi. V takih primerih šolano vedenje, ki sicer brezhibno funkcionira na poligonu, pogrne na celi črti.
Vsi se spomnimo filma Lassie se vrača z znanim škotskim ovčarjem, ki je pred kamero pokazal tisoč in en trik. Izredno priden kuža, kajne? No, ne ravno. Eden izmed psov, ki je igral Lassie, samec Pal, je imel v resnici več vedenjskih težav; lajanje in lovljenje motoristov. Njegov lastnik in trener je sčasoma s prevzgojo odpravil lajanje, vendar podenja za motorji ni mogel odvaditi.
(Vir in več zanimivosti o Lassie: http://www.lassieweb.org/lassfact.htm)
Drug podoben primer je zavetiščar Spark, mlad mešanček, podoben hrvaškemu ovčarju, ki je bil pred dvema letoma predan v zavetišče, ker naj bi bil neobvladljiv. S sprehajalci smo že tekom spoznavanja opazili, da zna fant cel nabor trikov, težavo pa je imel pri srečevanju s psi. Ker se jih je bal, je nanje burno reagiral, se zaganjal in jih skušal obdržati na varni razdalji. Že v zavetišču smo začeli proces socializacije, ki pa je zaradi stresnega okolja, ki ga predstavlja zavetišče, precej okrnjen, a je bil napredek vseeno viden. Izkazaloo se je, da je Spark krasen kuža ob človeku, ki mu zaupa in kjer počuti dovolj varnega, da nima potrebe po zaganjanju v druge pse. Nedavno, po dveh letih bivanja v zavetišču je Spark dobil priložnost, našel je prave ljudi, pri katerih nadaljuje z vzgojo.
Mnogo je torej psov, ki so šolani, vendar njihova neželena vedenja ne izzvenijo, ker se trening ne posveča zares vzroku teh vedenj.
Če se želimo posvetiti vzrokom, moramo najprej ugotoviti kaj sproži neželjeno vedenje; je psu dolgčas, je frustriran, preveč navdušen, prestrašen? V kolikor se ne posvetiš vzroku, imaš lahko še tako pridnega psa, ki se useda na komando, vendar bo to še vedno zafrustriran ali prestrašen pes, ki se pač useda na komando.
Pot do vzgojenega psa je usmerjena povsem drugače kot pot do šolanega psa. Pri vzgoji se osredotočamo na razvoj samokontrole, sposobnosti umirjanja in toleriranja najrazličnejših dražljajev iz okolja, posledično pa gradimo tesnejši odnos s psom.
Lepo vzgojen pes je samozavesten, njegova samozavest pa je posledica dobre socializacije. Včasih me lastniki psov sprašujejo, če je socializacija samo druga beseda za druženje med psi, kar ne drži, čeprav beseda morda spominja na to. Socializacija je širša, gre za navajanje na svet ter živali in ljudi v njem, ter spoznavanje, da niso nevarni ali strašljivi. Najlažje je socializirati psa še preden dopolni 4 mesece, ko je še najbolj dovzeten za sprejemanje nenavadnih dražljajev iz okolja. Starejši ko je pes, težje jih je obvarovati pred tem, da bi ob novih izkušnjah razvili strah. Samozavest gradi vsaka dobra izkušnja, tako da delajmo na tem, da so na začetku vse nove izkušnje čimbolj blage; če jih navajamo na otroke, naj bodo ti čim tišji in nežni, novi predmeti naj bodo na za psa udobni razdalji, druge živali naj bodo prijazne ali na varni razdalji, ipd.
Ko ste skozi socializacijo zgradili samozavest, se vam lahko zgodi, da se zgodi nekaj za psa strašljivega, npr. dražljaj iz okolja, ki je zanj preveč intenziven (glasni otroci). Stabilen kuža bo to nenavadnost sprejel in večja verjetnost je, da nanjo ne bo burno reagiral. Imejmo v mislih, da je odpornost deloma posledica dobrih izkušenj, deloma pa jo podpira genetika posameznega psa. Zato je treba pustiti psu, da izkuša svet v lastnem ritmu, saj nekateri potrebujejo več časa, da sprejmejo določen tip novega dražljaj iz okolja. Opazujte svojega psa in bodite pozorni kdaj je dražljaj premočen, da ne pride do razvoja travme, hkrati pa ne bodite pretirano zaščitniški in mu omogočite nekaj svobodne volje.
S stabilnostjo je neločljivo povezan občutek nadzora nad svojim življenjem (še toliko to velja za ljudi bolj za ljudi). Če psu nikoli ne pustimo raziskovati sveta okoli sebe (najbolj učinkovito to počnejo z nosom
), mu ne dovolimo kančka svobode pri odločanju (glede smiselnih in zanj varnih stvari), ali ga šolamo z averzivnimi metodami, lahko pride do stanja t.i. naučene vdanosti (ang. learned helplessness). Pri ljudeh se ta kaže v obliki tesnobe, pri psih pa kot vdanost v usodo, nezainteresiranost za sodelovanje, kljub temu da vaje morda vseeno izvaja. Vsak dober pasji trener bo občasno psu dovolil, da sprejema odločitve (to je temelj treninga s klikerjem), vendar bo pred tem storil vse, da bo pes v situaciji, kjer sprejme dobre odločitve. Tak trener se bo osredotočal na učenje in potrjevanje dobrega vedenja, namesto korigiranja slabega. Ne gre za lahko nalogo, dobrih vedenj je ponavadi zgolj peščica, slabig pa mnogo, ampak to vsekakor ne more biti razlog, da bi se poslužili korekcije in averzivnih metod.
Vzgojen pes ne čaka samo na vodnikove ukaze, ampak zna tudi iz situacije sklepati kako naj se obnaša. Tak pes zna misliti s svojo glavo in sprejemati dobre odločitve.
Nihče nima odgovora na to vprašanje, pa hkrati ima vsak svojega.
Pričakovanja kako naj bi se obnašal idealen pes se razlikujejo od lastnika do lastnika, v grobem pa lahko rečem, da je priden kuža tak, s katerim je prijetno sobivati, je poslušen in vzgojen, ker se je naučil sprejemati dobre odločitve. Ne krade s krožnikov ali rok, se zna kontrolirati, hodi na popuščenem povodcu, ne grize, se zna umiriti, pride ko ga pokličem, … Vsa ta vedenja lahko naučimo in okrepimo, tako pa sčasoma postanejo navade.
Priden kuža je torej vzgojen pes, ki zna kontrolirati svoje impulze, se zna umiriti in ne reagira na običajne dražljaje iz okolja.
Zato vsakič potrdite psa, ko se odloči izvesti željeno vedenje (tudi če vedenja takrat niste zahtevali), še posebej v situaciji, ko ocenite, da je bila velika verjetnost da vedenja ne bi izvedel, npr. ob prisotnosti večih motečih dejavnikov.
Ujemite trenutek, ko je priden in ga bogato nagradite. Čez nekaj časa se bodo željena vedenja okrepila, postala bodo navade in pes jih bo izvajal sam. Na primer, namesto da kričite na psa kadar skače na obiske, ga naučite da je bolj prijetno, če se umiri, usede in čaka da ga pobožajo.
Večina psov je po naravi impulzivnih in jih je treba za prijetno sobivanje naučiti, da ne morejo delati ravno vsega, kar si želijo. Navsezadnje je življenje z odraslim psom, ki nima razvite samokontrole težko, včasih celo nevarno. Strpnosti in samokontrole se psi naučijo preko različnih izkušenj:
Šolanje in trening poslušnosti učita psa določena vedenja, ki so zelo pomembna in lahko tudi zelo uporabna (tačka pri striženju krempljev, sedi za čiščenje dlake na trebuhu, …), še mnogo bolj pomembno pa je imeti psa, ki lahko sam prijetno sobiva z nami.
Nočemo psa, ki mu moramo cel dan dajati ukaze, ampak psa, ki je priden, miren in najpomembnejše, je zadovoljen in ni v stresu.
Pokazala sem, da je velika razlika med poslušnim ali šolanim psom (ki uboga ukaze) in vzgojenim psom (ki se brez ukaza v dani situaciji primerno obnaša).
Idealno je seveda, če imamo kar oba 😀
