Po enem tednu bivanja v Sloveniji se javlja najina začasnica Gaia, španska hrtica, ki se ji je prejšnjo soboto življenje obrnilo na glavo.
Iz španskega zavetišča Scooby Medina je s pomočjo društva Hrtji svet skupaj z desetimi drugimi španskimi hrti prišla v Slovenijo. Ostali so prišli k posvojiteljem, Gaia pa v začasni dom, da ji dolge in predvsem hladne zime ni treba preživljati v zavetišču.
Kaj pomeni začasnica?
Gaia je prišla k nama v prehodni dom med zavetiščem in stalnim domom. To pomeni, da bo ostala pri naju, dokler ne najde primernega doma, spotoma pa bo spoznala življenje z ljudmi, se udomačila in privadila na svoj novi vsakdan.
Stara je 3 leta, od marca letos pa je bivala v zavetišču. To je bil zaradi korone kar težaven čas, saj v zavetišču praktično ni bilo prostovoljcev, ki bi obiskovali ograde in socializirali pse. Tako ni imela priložnosti navezati tesnega stika s kakšnim človekom, ker se je videlo že ob prihodu. Bila je najbolj plašna od vseh, suhcena, ob božanju pa si opazil, da je njeno telo posejano z brazgotinami in ranicami. Jasno je bilo, da pred prihodom v Slovenijo ni imela lepega življenja in ji bova mogla dati čas, da pride iz svoje lupinice. To lahko včasih traja tudi več mesecev, zato najina pričakovanja niso bila visoka. No, pa se je izkazalo da punca preseneča. Vsak dan naju preseneča z novo zmago in tekom tedna je doživela že pravo malo preobrazbo.
Prvi dan je sledilo spoznavanje, kopanje in prvi obrok hrane. Same njej povsem tuje stvari, saj v zavetišču in še prej pri lovcu, ni poznala dotikov, božanja, kaj šele kopanja in tople hrane. Španske hrte gojijo za lov na zajce in lačen pes naj bi najhitreje in za vsako ceno ulovil zajca. Bivajo ponavadi v lesenih kolibah, stran od svojega lovca, ki ima pogosto doma vseeno kakšnega ljubljenčka, mačko ali psa, samo ne hrta, ti imajo bolj status delovne živine. Zato sploh ni bilo presenetljivo da se je, po skoraj dvodnevni poti iz Španije, bala vsega trojega, božanja, kopanja in hrane.
Tekom prvega tedna pa se počasi transformira v povsem drugega psa. Najbolj ji pomaga družba stabilnega psa, najinega Nixa, ki ga posnema, mu sledi in opazuje njegove odzive. Tako je v zadnjem tednu pokazala, da ji mestni zvoki, dvigalo, stopnice, čudni zvoki stanovanja (mikser, pralni stroj, sesalec, …) ne predstavljajo nikakršnega stresa. Zelo rada se poda na vohalni sprehod, osvojila je že domači kavč!, center Ljubljane in svoj prvi hrib (Debni vrh) in spoznala pse vseh velikosti, z vsemi se je dobro razumela. Celo z mačko bi z nekaj truda lahko sobivala.
Z nekaj truda in veliko mero potrpežljivosti se počasi navaja na najino družbo, ugotavlja da so dotiki res fajn in se uči kako prositi zanje. Zaradi slabih izkušenj s človekom, bo potrebovala še nekaj časa, da se povsem navadi in sprosti, ampak je na krasni poti. Gaio sem spoznala že avgusta v zavetišču in se spomnim, da je bila tam, v njej “domačem” okolju, zelo igriva in zvedava. No, na te lastnosti bomo morali še kak teden počakati.
Hitro je osvojila tudi dnevno rutino, praktično že od začetka je bila sobno čista, le bivanje v zaprtem prostoru ji je prvih nekaj dni povzročalo stres. Zavetje si je našla pod rožami, kjer sem ji v prvih dneh postljala začasno posteljo. Na drugem delu sobe jo je čakala prava pasja postelja, ki jo je tretji dan bivanja le preizkusila. Sprva je na njej samo ponoči, ko je bila v dnevni sobi sama, zdaj pa gre nanjo tudi v najini prisotnosti.
Proces udomačevanja bo trajal še nekaj časa, je pa dan za dnem lažje. Vsak dan hranjenje spremlja manj živčnosti in nervoznega prestopanja, vsak dan bolj suvereno stopi v dvigalo in vsak dan s pogledom bolj išče tvojega. Še kar nekaj dni bo moralo miniti, da bo čistilko na hodniku nehala zamenjevati za senco prejšnjega življenja, se ne bo zdrznila ob globokem moškem glasu na ulici ali med hranjenjem nehala oprezati okoli sebe.
In to je ok.
Dobre stvari zahtevajo čas.
